︎



︎ O abonmaju

︎ Koledar

︎ Tovariški abonma

︎ ŠPANSKI BORCI
  1. Sprejeti staranje
  2. Odvečni

︎ GLEDALIŠČE GLEJ
  1. ”S samimi samotami obdana samota”

︎ STARA MESTNA ELEKTRARNA – ELEKTRO LJUBLJANA / ZAVOD BUNKER
  1. Preživljati čas plesaje: Gibanje Afrodite

︎ PLESNI TEATER LJUBLJANA
  1. Grom
Mark


OH, HOW VERY ORDINARY


AVTORSTVO IN IZVEDBA: Bojana Robinson, Katja Legin in gostje
IZBOR GLASBE: Bojana Robinson in Katja Legin
Oblikovanje zvoka in zvočna intervencija: Tomaž Grom
Dramaturško oko: Zala Dobovšek
Sogovorniki v procesu: Tomi Janežič, Tomaž Grom, Nina Rajić Kranjac, Urša Vidic, Dimitrije Kokanov
V predstavi se uporablja glasbo:  Herbie Handcock, Indexi, Etta James, Benny Goodman, Bebi Dol in izsek iz Podcasta Agelast Galeba Nikačevića (podcast 028)
izvršna producentka: Tjaša Črnigoj
PRODUKCIJA: Studio za raziskavo umetnosti igre

koprodukcija: Kino Šiška

partnerji: DUM, Španski Borci, Bunker

zahvale: Tomi Janežič, Matt Robinson, Petra Hazabent, Stanka Babnik, Nataša Recer, Mateja Bučar, Eva Kraševec

finančna podpora: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo

foto: Urška Boljkovac



Predstava poteka v dveh delih s pavzo:

Katja Legin: Oh, kako zelo običajno
Bojana Robinson: The sound of night

V predstavi se uporablja slovenski, srbski in angleški jezik.


Oh, kako zelo običajno vsebinsko izhaja iz osebnih zgodb/fragmentov/avtobiografskih motivov avtoric in kratkih zgodb Katherine Mansfield. Gre za dve perspektivi, dveh ustvarjalk na nekaj podobnih vprašanj – za razčiščevanje dveh žensk, za njuno soočanje z realnostjo življenja, ki ga živita.

“Osnovni ton predstave tako nikdar ne zavije s poti, z linije, ne razleze se v emocijo ali moralizem (niti v verbalnem niti v vizualnem niti v gibalnem segmentu), temveč skuša uprizoriti ravno »tisto«, »ono«, vedno uhajajoče, torej neuprizorljivo.” Blaž Lukan (Neodvisni)


→ STARA MESTNA ELEKTRARNA – ELEKTRO LJUBLJANA
→ KOLEDAR
→ VEČ O PREDSTAVI