DISKOLEKTIV: DRUGE KOŽE
Plesna predstava
Koreografija:
Oblačila
Oblikovanje oblačil, uprizarjanje, sokoreografija, scenografija, kostumografija, oblikovanje luči, zvok in kar je še tega:
v sodelovanju s Saro janaškovič, Lizo Šimenc, Tino Valentan in DISKOlektivom
Produkcija:
idto.upri.se
dis-ko-produkcija:
Svet in Principlay
S podporo Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana
V sodelovanju z zavodom Bunker (Ljubljana), društvom Škuc (Ljubljana), društvom Krog (Celje), Kulturnim centrom Q (Ljubljana), Rareco (Albanella), L’Ex Asilo Filangieri (Neapelj) in P.A.R.C. – Performing Arts Research Centre (Firence)
O PREDSTAVI
“Enačaj oblačilo = koreograf, ki ga DISKOlektiv izreče ob uglaševanju, sociologiji materialne kulture ni tuj. Poštirkane uniforme in korzeti denimo določajo držo nosilca_ke. Daniel Miller je denimo nazorno opisal tudi, kako se džins skozi nošnjo prilagodi nosilki_cu in postane druga koža. Da je oblačilo koreograf, pa ne pomeni, da se v Drugih kožah slečemo do golega, da bi se osvobodili koreografskega diktata oblačil … Druge kože se ne izmikajo koreografiji na vse pretege, temveč jo odpirajo novim zrenjem. Vprašajo nas, kako ozavestimo te dejavnike in jih uporabimo kot koreografski input. Ker je ples = obleka, Druge kože postanejo modna revija oblek (plesov), ki se sprehodijo po modni brvi (dvorani Stare mestne elektrarne). A dotik = oder, saj poudarek ni na gledanju, temveč taktilnosti. Četudi je raziskovanje giba, ki ga ob uglaševanju izvaja (DIS)KOlektiv plesalk_cev, vizualno atraktivno za zunanjega opazovalca, zaklad leži v sodelovanju. Če se tudi same_i potopimo v taktilno in na vse pretege poskušamo odmisliti vizualno, nam v ušesih nenadoma zaigra škripet starega parketa. Morda se nam naježi koža, ko se naša laket nepričakovano sreča z mečem članice_a (DIS)KOlektiva.”, iz refleksije Metoda Zupana “Odpiranje taktilnih odrov” na portalu Neodvisnih o Drugih kožah
Več o predstavi.
→ STARA MESTNA ELEKTRARNA – ELEKTRO LJUBLJANA
→ KOLEDAR
→ VEČ O PREDSTAVI